Murni in Metulji v Zamelški jami
O jami, ki se skriva v gozdovih na Vrzdencu smo slišali, ko smo bili na obisku v muzeju pri gospodu Janezu Kogovšku. Vedno, kadar smo se odpravili na Staje, smo opazovali in prebirali smerokaze in najbolj nam je padel v oči tisti, na katerem piše Zamelška jama. Tako smo Janeza tistega dne pobarali, le kaj je s to jamo, je to res jama? Bi mogoče v tej jami srečali človeško ribico? Ali so v njej speči belorobi netopirji? Mogoče v tej jami prebiva Lintvern? Veliko vprašanj je rojilo v glavah zvedavih malčkov. Janez pa, ki je aktiven planinec in član Planinskega društva Horjul, nam je nasmejan odgovoril, da je to čisto prava kraška jama in obljubil nam je, da nas bo enkrat čisto zares popeljal do nje.
V divjo jamo v Zamelšah, pravijo ji tudi Špehova jama ali Divja jama, smo se odpravili na sončen pomladanski dan. Ptički so veselo žvrgoleli in vetrič je nežno pihljal. Dan je bil ravno pravšnji za pustolovščino.
Klemen in Meta sta, skupaj z dedkom Janezom, vodila gručo Murnov in Metuljev. Pot je peljala proti Vrzdencu, prečkali smo prvi hribček in že smo bili v Zagorici, hodili pa smo še naprej in še naprej. Mali raziskovalci so bili vedno bolj nestrpni, češ, bomo kmalu? Je še daleč? Ali smo že blizu? A gremo lovit medveda? Kaj, če ga najdemo? Ojoj, ali bo v jami temno? Za temo nam ne bo treba skrbeti, saj se je naš Klemen opremil s svetilko, ampak najprej moramo najti jamo. Pot nas je s ceste znova zanesla v gozd. Počasi smo se začeli vzpenjati po vijugasti stezi in vedeli smo, da smo že čisto blizu. Kar naenkrat se je pred nami pojavila čarovnija! Stoletni bršljan, ki se preliva čez vhod v jamo kot slap, kot živa zelena zavesa za katero se skriva pravljica! Nežno smo ga odstrli in vstopili. Najprej smo se ozrli nazaj v dan, ki je skozi veje sijal v rov in nato smo pogledali naprej v temo. Čisto vsak je želel naprej, prav nihče ni rekel, da ne gre. Prižgali smo svetilke in vstopili globje v jamo. Nismo šli predaleč, samo toliko, da smo, ko smo za trenutek ugasnili svetilke, lahko opazovali čisto črno temo in poslušali tišino ter kapljice vode, ki so kapljale s stropa jame na tla. V jami smo opazili spečega netopirja. Medveda ni bilo, zmaja tudi ne. Kakšna izjemna dogodivščina, kako je bilo dobro! Navdušenje otrok, ki so prihajali iz jame je bilo nepopisno. Vsak posebej je jamo doživel po svoje, vsak je odnesel delček pravljice s seboj, nazaj, v dan.
Kar ostali bi tam, v pravljici, sploh ne bi šli nazaj v vrtec. Ampak vsake avanture je enkrat konec in zgodbe o tem kako je bilo v jami moramo povedati mamicam in atijem. Zato gremo nazaj v vrtec. Mogoče pa še kdaj pridemo.
Hvala gospodu Janezu Kogovšku za izjemno predanost ter odlično in varno vodenje. Bilo nam je zelo lepo.
Barbara Popit
